Potrebujemo mlade

Podrobnosti

Pred dobrimi šestimi leti, natanko v petek 28. 3. 2014, so člani in članice športnega društva balinarskega kluba Antena Portorož, organizirali redni in volilni občni zbor kluba. Na njem so razglabljali o delovanju kluba, o uspehu članov prve ekipe za osvojeno peto mesto v super ligi in izvolili so novega predsednika kluba.

Zavidljivo mesto je tistega dne zasedel znan slovenski glasbenik Slavko Ivančič. Nemudoma je zgrabil priložnost in se podal v nove, zanj še neraziskane vode.

Takrat sem bil še predsednik Krajevne skupnosti Portorož. V svojem življenju nisem nikoli balinal in tega tudi nisem skrival. Poznal sem nekaj ljudi v balinarskem klubu Antena in nekega dne so me poklicali in vprašali, ali bi postal njihov predsednik. Čeprav nisem imel pojma o tem športu, so v meni videli pravo osebo, s pravo karizmo, energijo in odločnostjo. V veliko čast mi je bilo, da so se obrnili name in nemudoma sem bil za, se Slavko spominja svojega prvega dne.

S kolegom Matjažem Ukmarjem, direktorjem Športnega in mladinskega centra Piran, sva veliko sodelovala, veliko stvari obnovila, preuredila. Morate vedeti, da je balinarsko društvo Antena pričelo delovati že davnega leta 1978. Takrat le na dveh stezah na Belem Križu in skozi leta in leta delovanja je počasi zrasel v športni objekt s klubskimi prostori in pravo balinarsko dvorano.

Kateri pa je vaš najlepši spomin na tiste čase?

Ko smo dobili Francoze. Takrat je bila njihova ekipa najboljša ekipa v Evropi. Za nas je bil ta dogodek res nekaj neopisljivega. Francoska ekipa je bila v balinanju močna, kot je močan Liverpool v nogometu. Naša ekipa, ki je igrala pod vodstvom kapetana Roberta Kontiča, je v slovenski elitni super ligi v sezoni 2016 zasedla končno 2. mesto in si s tem zagotovila krstni nastop na evropski balinarski sceni proti francoskemu CRO Lyonu. Ti trenutki so bili res neverjetni. Pri tem bi rad omenil še to, da smo v Anteni vzgojili mladinskega svetovnega vice prvaka Nikolo Đorđevića, ki je slovenski grb zastopal na svetovnih prvenstvih v Čilu, Italiji in Novi Gorici.

Med pogovorom sem kaj hitro začutila Slavkovo strast do balinanja in vsega dogajanja, ki ga je doživljal v obeh mandatih predsednikovanja in prav zato me je še toliko bolj zanimalo, zakaj ni več predsednik.

Še do lani sem se trudil, potem pa prenehal. Ni bilo več volje, moči, energije, mi je pa ostalo nekaj na vesti. Zelo mi je žal, da v mojih dveh mandatih nisem uspel privabiti več mladih. Tukaj ciljam že na otroke, da bi rasli z nami, da bi jih bilo iz leta v leto več. Ampak žal jih prav na nikakršen način nismo mogli prepričati. In to manjka. Mladina nam manjka, mlada otroška energija, mlad otroški zagon.

Rek, da na mladih svet stoji, še kako drži.

Ja, mladina se mora truditi za boljši jutri, za zmago, medalje, priznanja. Res je, da imamo starejši znanje in izkušnje, vendar nekomu pa jih le moramo predati.

V čem potem mislite, da je težava? Zakaj se mladina ne odloča za ta šport?

Ker je veliko drugih športov, ki so bolj atraktivni, zanimivi, predvsem pa izpostavljeni tako v šoli kot na televiziji. Če te že v osnovni šoli nekdo navduši nad rokometom, nogometom, košarko in potem gledaš televizijo in vidiš Luko Dončiča, te vse to zelo hitro prevzame. Ker je to »in«, ker je to moderno in je potem povsem normalno, da otroci želijo prav to početi. Balinarstvo je še nekako v senci, pa tudi denarja ni veliko. Moja velika želja je bila ta, da bi odšli na osnovne šole in že otrokom predstavili ta šport.

Med balinanjem telo in glava postaneta eno. Človek mora biti dobro pripravljen, natreniran, v formi, hkrati pa mora imeti mirne živce in se znati kontrolirati.

Fantje v Anteni imajo ta šport v krvi. Trenirajo vsak dan po dve ali tri ure, včasih tudi več. Gre za kombinacijo glave in telesa, kjer ti glava mora absolutno delati, telo pa se oblikuje s treningi. Kulturo balinanja se hitro ponotranji, človek jo hitro vzame za svojo, jo začne spoštovati. Ta svet je čudovit, edino za kar mi je žal, je to, da ni več sponzorjev in ostalih ljudi, ki bi vlagali vanj. Saj vemo, kako je – ko je več denarja, je vse lažje. Sem pa pozitiven človek, rad sanjam in verjamem v nemogoče in prav v športu se mi zdi vse mogoče.

Je kaj, kar obžalujete?

Kaj kar vam v času predsednikovanja ni uspelo, pa ste si močno želeli? Za moje šibke točke si štejem to, da mi ni uspelo prepričati mladih, da pridejo igrati. Mlade in starejše bi dali skupaj in nastala bi prava fantazija.

Mislite, da imajo vsi klubi enako težavo?

Mislim, da ja. Ko sem bil malo naokoli s fanti, smo videli, da se konec koncev vsi soočajo s podobnimi težavami. Vsi smo se spraševali, kje so mladi. Morda se skrivajo v močnejših ekipah, kjer je več sponzorjev, kjer imajo večje, modernejše prostore za treninge. Veste, otroci so en velik plus in res bi jih morali že v osnovni šoli nagovoriti. Z veseljem bi obiskal kakšno šolo in otrokom predstavil ta šport. Povedal bi jim, na kakšen način bomo trenirali, kakšno glasbo bomo ob tem poslušali, kje se bomo vse družili in kako bomo uživali. Se pa zavedam, da pri tem igrajo pomembno vlogo starši. Obveznosti je ogromno, od plesnih vaj do glasbenih šol, gimnastike in vseh ostalih treningov. Zato pa bi na mojem predavanju potreboval tudi starše, ne samo otroke. Potrebno je prepričati celotno družino.

Slavkovo srce je, kljub temu, da se z balinarstvom ne ukvarja več, temu športu še kako predano.

Biologija dela svoje. Mi se staramo in zato potrebujemo novo silo. Čudeži se dogajajo, predvsem na tekmah. Treba je imeti občutek, se poslušati, pogovarjati. Vsi moramo biti tukaj prijatelji – predsednik, igralci in tudi navijači. Če ima človek dober rezultat na startu, mu to da velik zagon za naprej in točno tega si želimo. Veliko zagona, vztrajanja in upanja. Odlično pa je tudi to, da za nekaj ur odmislimo na vse negativne zadeve. Veste, šport je najboljša droga za telo in um.

Klara Beltram

You have no rights to post comments

   
Free visitor tracking, live stats, counter, conversions for Joomla, Wordpress, Drupal, Magento and Prestashop
© Balinarska Zveza Slovenije